Vem, vem… Premalo se ogla\u0161am na lastnem spleti\u0161\u010du, a priznati mi morate, da sem bil izredno zaposlen in je \u010dasa za posodabljanje lastne spletne podobe bilo preprosto premalo. <\/p>\n\n\n\n
V novembru sem pre\u017eivel ve\u010dino svojega \u010dasa na Radiu Capris. Bile so volitve, potrebno je bilo zgodaj vstajat, vikendi so bili \u010disto nabiti s tak\u0161nimi in druga\u010dnimi opravili. Decembra pa… Ah, vsi vemo kako je decembra. Namensko sem se odlo\u010dil, da bom nastopanje postavil na stran, ker je preprosto energije bilo premalo. Rad bi u\u017eival na odru in ne zgolj opravil svoje. Kar me pripelje do vpra\u0161anja: Kak\u0161no naj bo leto 2023.<\/p>\n\n\n\n
Morda se mi samo zdi, a povsem sem postal odvisen od tega, da “delam na sebi”. Neprestano. V zadnjih nekaj letih sem v primerjavi s preteklostjo naredil ogromne korake v smer, ki me je klicala. \u017delel sem dolo\u010dene stvari pri sebi odpraviti, da bi naredil mesto za nove, bistveno bolj koristne in ambiciozne. Nisem \u0161e tam, ampak vidim cilj. A vpra\u0161al sem se “a je res potrebno neprestano nekaj rovarit po sebi in posku\u0161at biti bolj\u0161i?”. Nisem ve\u010d tako prepri\u010dan. Morda sem bistvo novega leta na\u0161el v tem, da bi se dobro po\u010dutil. Sam s sabo. Da se ne bi po\u010dutil ve\u010d \u017ertev, da ne bi ve\u010d ob\u010dutil jeze in nemo\u010di. <\/p>\n\n\n\n
Zato je moja \u017eelja, da bi v letu 2023 videl \u010dim ve\u010d razposajenih obrazov ljudi, ki jih sre\u010dam. Da ne bi bilo ve\u010d teh notranjih stisk in pritiskov zunanjega sveta. Konec koncev mi deluje, da so ti pritiski, ki jih prejemamo iz okolice samo vizija, nekaj kar samo dojamemo kot oviro, strah, ali pravilo. <\/p>\n\n\n\n
“I’m a human being, God d**n it, my life has value”<\/em> je pri\u010dal Howard Beale v filmu Network. In prav ima. Lep 2023, draga \u017eiva bitja, va\u0161e \u017eivljenje je vredno. <\/p>\n\n\n\n