\nJe treba priznat, da smo posebna sorta \u017eivali. To bo zvenela kritika\nin sama po sebi je res. Kritika predvsem na kritiko. In tako kot\nvsako kritiko, jo bo vsak tudi po svoje sprejel (ali ne).<\/p>\n\n\n\n
Berem o Korona virusu, o Sanremu, o MotoGPju, o migrantski politiki. O sami politiki. O glasbi danes, v\u010deraj, jutri. In razmi\u0161ljam: v\u010dasih, ko je nekdo nekaj povedal, ocenil, kriti\u010dno predstavil, si pri sebi razmislil \u00bbja, res je\u00ab ali pa \u00bbne, mislim, da ne\u00ab. Danes pa je kaos vsega tega, za\u010dinjeno z neprimernimi izrazi, ki bolj kot kriti\u010dno razsojena misel zveni kot napad, \u017ealitev z \u017eeljo lastnega argumenta predvsem uti\u0161ati sogovornika (ki je ponavadi skrit za tipkovnico). Blogam. In blogam samo takrat, ko imam kaj res povedati.<\/p>\n
\u017de dlje \u010dasa ne berem komentarjev. Berem kolumne, \u010dlanke in ostale vsebinske spise, ki so sami po sebi najprej predstavljeni s strani oseb, ki se ne skrivajo in lahko izve\u0161 kdo so, \u010de so na dolo\u010denih nivojih tudi usposobljeni argumentiranja neke dolo\u010dene teme. In, pazi, tudi pri tem ni re\u010deno, da ni bil uporabljen subjektivni pogled na temo. Ker lahko je tudi najbolj priznan glasbeni (ali karkoli drugega) kritik, \u010digar \u017eelja je prikazati dolo\u010deno temo skozi pogled poznavalca, pa ga \u017eenejo predvsem \u017eelja po pozornosti, dviganju prahu ali poni\u017eevanju ne\u010desa, kar smatra kot \u00bbslabo\u00ab. Dokler govorimo o okusih, je zgodba relativna. Okusi niso vrednota. Niso argument.
Druga\u010de je, ko se govori o \u017eivljenjih. O posameznikih, ki pridejo v dr\u017eavo, da bi si ustvarili \u017eivljenje (samo kot primer). Imajo svoje razloge (verjetno, \u010de bi se imeli dobro doma, ne bi pri\u0161li v drugo dr\u017eavo \u00bbda kradejo delo, denar, hrano in nas pobijejo\u00ab), ki jih mi ne poznamo. Druga\u010de bi bilo, \u010de bi jim dali mo\u017enost jih spoznati. (in pri tem dodam, da imajo osebe, ki to tako sprejemajo veliko osebno krizo, \u010de vse vidijo kot gro\u017enjo)<\/em>
Nekaj nam je s \u010dasom spolzelo z rok. Kot otrok si v\u010dasih naredil komu krivico. Udaril, u\u017ealil, \u2026 storil nekaj slabega. Dobro se spomnim, da se \u0161e isti trenutek po\u010duti\u0161 slabo. Ve\u0161, da nisi naredil prav in posku\u0161a\u0161 popraviti svojo napako, se opravi\u010di\u0161. Ampak to naredi\u0161 po tem, ko se postavi\u0161 v vlogo svoje \u017ertve. Ve\u0161, da nisi naredil ni\u010d koristnega in s tem tvoje \u017eivljenje ne bo ni\u010d lep\u0161e, le nekomu bo slab\u0161e. Mar ni to \u010disti izraz slabega dejanja?
Zato je kritika lahko dobra samo, ko se postavi\u0161 v vlogo tistega o kom govori\u0161. Kritika je lahko konstruktivna samo, ko ve\u0161, da bo tvoj argument (ki je sam po sebi nekaj, kar lahko nekomu pomaga biti bolj\u0161i) dobro sprejet, s tem pa dobro nameren. Vse ostalo je hudobija. Tu pa ni prostora za subjektivnost in s tem nisi bolj\u0161i od nekoga. Nisi bolj\u0161i, ker si ti nekaj opazil in to nekomu pove\u0161. \u010ce ima\u0161 tako \u017eeljo, mora izvirati iz \u017eelje po povezovanju, razumevanju nekoga in ustvariti lep trenutek. In to ponavadi naredi\u0161 tako, da mu ponudi\u0161 prilo\u017enost odgovora.
Na FB smo lahko vsi pametni. Ker, \u010de se bo komu dalo (ali ima preve\u010d \u010dasa) bo ta odgovoril, v najve\u010d primerih pa \u2026 saj veste, verjetno ne bo. Bo raje svojo pozornost odmaknil. S tem pa se ne povezujemo, ravno obratno. S tem nastaja to, kar imamo danes. Apatija \u010dlove\u0161tva, ki v jezi svojih lastnih prepri\u010danj i\u0161\u010de okoli\u0161\u010dine prisilnega pogovora, da bi ga nekdo virutalno potrepljal po rami in rekel \u00bbbravo, tako se dela, prav si povedal\u00ab. \u010ce je to komu cilj v \u017eivljenju …<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"