Najbr\u017e ne bom nikoli dobil Grammya. Tudi nobelove ne. Prepri\u010dan sem tudi, da oskar z mojim imenom ne bo nikoli narejen. Tako tudi nagrade za najbolj\u0161ega o\u010deta ali osebo ne bom prejel, \u010detudi bi mi morda ta najbolj pomenila.<\/p>\n\n\n\n
Vedno so mi bili v\u0161e\u010d otroki med tretjim in \u010detrtim letom. Prikupni so z vsakega zornega kota. Majhni, nerodni, \u017eivahni, radovedni … Vse tisto, kar nisi ve\u010d, ko odraste\u0161. Predvsem pa se spremeni ena stvar: iskrenost. Ko si star tri leta si bistveno bolj iskren, kot odrasla oseba. <\/p>\n\n\n\n
Bla\u017e je star tri leta in osem mesecev. Kar me pri njem fascinira je, da z njim deluje vse kot v pravljici. Vpra\u0161a me \u201cpapi, a me ti ima\u0161 rad? Jaz imam tebe ful rad\u201d. Se pride stisnit, te no\u010de videti slabe volje. Star je ravno toliko, da me kupi s pogledom, z nasmehom in prepri\u010da v skoraj vse. Skoraj.<\/p>\n\n\n\n
Ko pri dolo\u010deni situaciji ne najdeva kompromisa, nastane kaos. Tina obnemi, jaz porabim \u017ee vse argumente, da si \u017ee izmi\u0161ljujem zgodbice, ki bi ga odvrnile od njegove \u017eelje, najsi bo \u010dokolada, igra\u010dka ali kak\u0161na teorija, kot \u201cjaz ne grem v stol\u010dek, ker ho\u010dem vozit avto\u201d. Zadnje \u010dase popenim. In mi ni v\u0161e\u010d. Takrat iskrenost ne dohaja te\u017eave in ni del re\u0161itve. Spremlja pa te le vre\u0161\u010danje malega prikupnega pam\u017ea, ki se je spremenil v enega od zmajev iz Igre prestolov.<\/p>\n\n\n\n
Vsi se spomnimo svojega odra\u0161\u010danja. Ne ravno vsega, vendar … <\/p>\n\n\n\n
Vladal je red. Disciplina ni bila mo\u017enost, ampak edini kompromis je bil \u201cti uboga\u0161, mi nismo jezni\u201d. Danes to ne deluje, sploh, ko na\u0161i star\u0161i delajo druga\u010de z na\u0161imi otroki, kot so z nami. In tu ostane\u0161 brez vsega: disciplina s katero si odra\u0161\u010dal nima ve\u010d smisla in tvoj temelj star\u0161evstva oble\u010de tan\u010dico dvomov in frustracij.<\/p>\n\n\n\n
Ugotovit mora\u0161 kaj je po tvoje prav in edini kompromis, ki ga sklene\u0161 je tisti s partnerjem in otrokom. V dana\u0161njem svetu je pravil vedno manj. Vsak ima svoje in nobeno pravilo ni \u010disto \u201cpravilno\u201d. Morda le eno.<\/p>\n\n\n\n
Kot \u017ee re\u010deno, nisem idealen star\u0161. \u0160e manj pedagog ali psihiater. A nekaj pravil se dr\u017eim. Iskrenost, ne glede na leta mora bit. Znat re\u010di oprosti, se potola\u017eit in pustiti za sabo dogodek, ki ga \u010dez kak\u0161no leto nih\u010de ne bo ve\u010d pomnil. Si povedat kako radi se imamo. Znat tudi popustit, ko imamo na prvo \u017eogo prepri\u010danje, da ne more bit po otrokovo. V\u010dasih mora\u0161 popustit, da ugotovi\u0161 \u017ee to, da nima\u0161 vedno prav. Konec koncev se bodo (od nas) na\u0161i mali \u0161krati nau\u010dili tudi tega. A najprej se moramo tudi sami. V\u010dasih pa bo kri\u010danje ostalo kri\u010danje. Takrat morata pa bolj izku\u0161ena v dru\u017eini ostati treznih glav, sicer otroci postanejo trije.<\/p>\n\n\n\n
<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Popu\u0161\u010danja in odpu\u0161\u010danja.<\/p>\n