Najbrž ne bom nikoli dobil Grammya. Tudi nobelove ne. Prepričan sem tudi, da oskar z mojim imenom ne bo nikoli narejen. Tako tudi nagrade za najboljšega očeta ali osebo ne bom prejel, četudi bi mi morda ta najbolj pomenila.
Vedno so mi bili všeč otroki med tretjim in četrtim letom. Prikupni so z vsakega zornega kota. Majhni, nerodni, živahni, radovedni … Vse tisto, kar nisi več, ko odrasteš. Predvsem pa se spremeni ena stvar: iskrenost. Ko si star tri leta si bistveno bolj iskren, kot odrasla oseba.
Blaž je star tri leta in osem mesecev. Kar me pri njem fascinira je, da z njim deluje vse kot v pravljici. Vpraša me “papi, a me ti imaš rad? Jaz imam tebe ful rad”. Se pride stisnit, te noče videti slabe volje. Star je ravno toliko, da me kupi s pogledom, z nasmehom in prepriča v skoraj vse. Skoraj.
Ko pri določeni situaciji ne najdeva kompromisa, nastane kaos. Tina obnemi, jaz porabim že vse argumente, da si že izmišljujem zgodbice, ki bi ga odvrnile od njegove želje, najsi bo čokolada, igračka ali kakšna teorija, kot “jaz ne grem v stolček, ker hočem vozit avto”. Zadnje čase popenim. In mi ni všeč. Takrat iskrenost ne dohaja težave in ni del rešitve. Spremlja pa te le vreščanje malega prikupnega pamža, ki se je spremenil v enega od zmajev iz Igre prestolov.
Vsi se spomnimo svojega odraščanja. Ne ravno vsega, vendar …
Vladal je red. Disciplina ni bila možnost, ampak edini kompromis je bil “ti ubogaš, mi nismo jezni”. Danes to ne deluje, sploh, ko naši starši delajo drugače z našimi otroki, kot so z nami. In tu ostaneš brez vsega: disciplina s katero si odraščal nima več smisla in tvoj temelj starševstva obleče tančico dvomov in frustracij.
Ugotovit moraš kaj je po tvoje prav in edini kompromis, ki ga skleneš je tisti s partnerjem in otrokom. V današnjem svetu je pravil vedno manj. Vsak ima svoje in nobeno pravilo ni čisto “pravilno”. Morda le eno.
Kot že rečeno, nisem idealen starš. Še manj pedagog ali psihiater. A nekaj pravil se držim. Iskrenost, ne glede na leta mora bit. Znat reči oprosti, se potolažit in pustiti za sabo dogodek, ki ga čez kakšno leto nihče ne bo več pomnil. Si povedat kako radi se imamo. Znat tudi popustit, ko imamo na prvo žogo prepričanje, da ne more bit po otrokovo. Včasih moraš popustit, da ugotoviš že to, da nimaš vedno prav. Konec koncev se bodo (od nas) naši mali škrati naučili tudi tega. A najprej se moramo tudi sami. Včasih pa bo kričanje ostalo kričanje. Takrat morata pa bolj izkušena v družini ostati treznih glav, sicer otroci postanejo trije.