V šoli so nas učili, da »če se boš naučil, boš znal in tako dobil dobro oceno«. To so bili šolski testi, bila so preverjanja teoretičnega znanja, ki so pomenila predvsem olajšanje (če si dobil dobro oceno, so bili vsi zadovoljni).
Pred podobne teste smo postavljeni vsak dan. A nihče te ne uči, kako se moraš odzvati na življenjske situacije – kaj je bolje jesti za dobro počutje in kaj za razvajanje, koliko drag avto imeti, kakšno mora biti stanovanje, če je potrebno sledit sanjam ali jih pustit kot taka, … Vse je test, vsaka naša odločitev prinaša posledico. Če se učiš, znaš in so vsi zadovoljni.
Kot že rečeno: Nihče te ne uči o tem kako se je potrebno odzvati na posamezne okoliščine. Starši so po svojem razumevanju (kot posledico svojega »se naučim-znam-sem zadovoljen«) reševali vsakodnevne teste na način, ki je nam, mladim staršem, v podzavesti.
Blaž je izredno prijeten fant. 4 leta in pol ima in je zelo bister. Povečini se v življenjskih situacijah znajde, a dobro prepoznam, ko ga čustva premagajo in razum malo zataji.
Ko čustva zmagajo, ušesa ne delajo, oči vidijo vse kot grožnjo, razum preide v sistemski krč, ki zataji pri še tako preprostem vprašanju: Hočeš to ali tisto igračo? Izbereš lahko samo eno.
In tako kot Neo v Matrixu, si postavljen pred dejstvo: četudi rdeča in modra tabletka nista primerljiva z Lego kockami in helikopterjem, je teža pri otroku povsem enaka. Ni, da bo odnesel eno igračo domov. Težava je, da bo eno moral pustiti v trgovini.
Spomnim se, da sem bil kot otrok povsem enak. Prav za prav se v Blaževih reakcijah zelo pogosto prezrcali moje otroštvo. Kar me tolaži. Sistem, ki sem ga želel ubrati z njim, je analiza posamezne igrače. Torej, zakaj želiš to in zakaj tisto igračo. Za obe je znal povedati kaj mu je bolj všeč, le strgati se od ene ali druge je bilo preveč boleče. Do te mere, da sem na koncu tudi sam popustil, z nekoliko jeze (po tem, ko je v trgovini kričal name, da me bo stepel in, da ga nič ne briga) odnesel obe igrači na blagajno ter plačal. Na koncu sem mu tudi povedal, kako sem se počutil, da me je razočaral, ker me ni želel poslušati.
Lahko me sodite. Vendar ne poznate vsega ozadja. Starši, ki imajo radi trdo roko bodo rekli »nič mu ne bi vzel, pa bi videl, šmrkavc«. Brez skrbi: rekel sem mu in to je bila napaka. Starši, ki so morda preveč popustljivi pa bodo rekli »pa bi mu takoj vzel obe igrači, otroško veselje nima cene«. Res je, a dogovor je treba spoštovati. Nihče ni najbolj pameten na svetu – niti v lastnih življenjskih odločitvah.
Odzval sem se na situacijo bolje, kot imam v spominu svoje starše, ki so morda prehitro odločili na trši način – popolnoma nehote – a na obeh straneh je v danih okoliščinah strah tisti, ki prevlada.
Starše je strah, da je otrok razvajen, da ga bodo vsi vlekli po zobeh zaradi obnašanja in, da so slabi starši. Otroka je strah, da bodo starši jezni in bo na koncu ostal brez igrače, ki si jo je konec koncev zaslužil.
In veste kaj?
Povsem brezveze. Otrok bo res igračo obdelal in jo pustil nekje v sobi, jaz sem res pustil 50 eur zaradi igrač, s Tino izgubil nekaj živcev, … Kaj si kdo misli o meni kot staršu, o Blažu kot otroku in kaj bi moral naredit kot odgovoren oče, me sploh ne briga. Ko pomislim, kaj so pravi problemi v tej kratki zgodbi imenovani življenje, je to le majhen košček mozaika, ki ga bomo že jutri pozabili. Zagotovo je neprijetno, a vendar … Tudi tisti starši, ki niso imeli takih izkušenj, pridejo na svoj račun – pa pri čem drugem. In tako more biti. Učiti se iz vsake izkušnje – samo to, te reši. Naučiti se tehtati med čustvi in razumom pa zahteva veliko, veliko časa.