Je treba priznat, da smo posebna sorta živali. To bo zvenela kritika in sama po sebi je res. Kritika predvsem na kritiko. In tako kot vsako kritiko, jo bo vsak tudi po svoje sprejel (ali ne).
Berem o Korona virusu, o Sanremu, o MotoGPju, o migrantski politiki. O sami politiki. O glasbi danes, včeraj, jutri. In razmišljam: včasih, ko je nekdo nekaj povedal, ocenil, kritično predstavil, si pri sebi razmislil »ja, res je« ali pa »ne, mislim, da ne«. Danes pa je kaos vsega tega, začinjeno z neprimernimi izrazi, ki bolj kot kritično razsojena misel zveni kot napad, žalitev z željo lastnega argumenta predvsem utišati sogovornika (ki je ponavadi skrit za tipkovnico).
Že dlje časa ne berem komentarjev. Berem kolumne, članke in ostale vsebinske spise, ki so sami po sebi najprej predstavljeni s strani oseb, ki se ne skrivajo in lahko izveš kdo so, če so na določenih nivojih tudi usposobljeni argumentiranja neke določene teme. In, pazi, tudi pri tem ni rečeno, da ni bil uporabljen subjektivni pogled na temo. Ker lahko je tudi najbolj priznan glasbeni (ali karkoli drugega) kritik, čigar želja je prikazati določeno temo skozi pogled poznavalca, pa ga ženejo predvsem želja po pozornosti, dviganju prahu ali poniževanju nečesa, kar smatra kot »slabo«. Dokler govorimo o okusih, je zgodba relativna. Okusi niso vrednota. Niso argument.
Drugače je, ko se govori o življenjih. O posameznikih, ki pridejo v državo, da bi si ustvarili življenje (samo kot primer). Imajo svoje razloge (verjetno, če bi se imeli dobro doma, ne bi prišli v drugo državo »da kradejo delo, denar, hrano in nas pobijejo«), ki jih mi ne poznamo. Drugače bi bilo, če bi jim dali možnost jih spoznati. (in pri tem dodam, da imajo osebe, ki to tako sprejemajo veliko osebno krizo, če vse vidijo kot grožnjo)
Nekaj nam je s časom spolzelo z rok. Kot otrok si včasih naredil komu krivico. Udaril, užalil, … storil nekaj slabega. Dobro se spomnim, da se še isti trenutek počutiš slabo. Veš, da nisi naredil prav in poskušaš popraviti svojo napako, se opravičiš. Ampak to narediš po tem, ko se postaviš v vlogo svoje žrtve. Veš, da nisi naredil nič koristnega in s tem tvoje življenje ne bo nič lepše, le nekomu bo slabše. Mar ni to čisti izraz slabega dejanja?
Zato je kritika lahko dobra samo, ko se postaviš v vlogo tistega o kom govoriš. Kritika je lahko konstruktivna samo, ko veš, da bo tvoj argument (ki je sam po sebi nekaj, kar lahko nekomu pomaga biti boljši) dobro sprejet, s tem pa dobro nameren. Vse ostalo je hudobija. Tu pa ni prostora za subjektivnost in s tem nisi boljši od nekoga. Nisi boljši, ker si ti nekaj opazil in to nekomu poveš. Če imaš tako željo, mora izvirati iz želje po povezovanju, razumevanju nekoga in ustvariti lep trenutek. In to ponavadi narediš tako, da mu ponudiš priložnost odgovora.
Na FB smo lahko vsi pametni. Ker, če se bo komu dalo (ali ima preveč časa) bo ta odgovoril, v največ primerih pa … saj veste, verjetno ne bo. Bo raje svojo pozornost odmaknil. S tem pa se ne povezujemo, ravno obratno. S tem nastaja to, kar imamo danes. Apatija človeštva, ki v jezi svojih lastnih prepričanj išče okoliščine prisilnega pogovora, da bi ga nekdo virutalno potrepljal po rami in rekel »bravo, tako se dela, prav si povedal«. Če je to komu cilj v življenju …