Spominjam se svoje stare sobe, ko so mi starši dovolili gledati televizijo do osmih zvečer, ker je nato napočil čas večerje in spanja. Včasih, le včasih, so mi dovolili gledati televizijo v njihovi družbi (ampak v dnevni sobi) do prvih reklam (ponavadi je to bilo na italijanski televiziji, kjer so filmi začeli ob 20:45, prve reklame pa so bile že ob 21:20, kar je bilo že na meji s kršenjem pravil devetih ur spanja za osnovnošolčka).
Ko sem gledal televizijo, sem najraje imel na Italia1 (le kdo izmed moje generacije lahko nasprotuje?) ali pa na MTV (ja, sem del MTV generacije, vendar iz tistega obdobja, ko so ga v naši bližini predvajali le italijani). Tam sem brusil svoje znanje pop-rock kulture, spremljal vse lestvice, gledal butaste (vendar blazno smešne v tistih letih) oddaje in risanke (Beavis and Butthead, Daria, Celebrity Deathmatch,…). Največji spektakel pa so bile podelitve MTV nagrad – t.i. MTv Awards.
Moral sem jih spremljati naslednji dan ob ponovitvi, ampak zame je to bil kot nekakšen trenutek, ko sem lahko gledal najljubše skupine na odru, predvsem pa sem se počutil blazno dobro, ko so podelili nagrado, tistim, ki sem si želel. Tako je bilo ob Foo Fightersih, Blinkih, Green Dayih, Linkin Parkih, Oasisih, Robbieu Williamsu in mnogih, mnogih drugih (recimo Five, čigar albume sem redno kupoval). Tako je bilo vse do leta (denimo) 2001.
Že lep čas nisem spremljal MTV nagrad. Dokler me danes ni doletela ta novica (http://www.rtvslo.si/zabava/glasba/mtv-jeve-nagrade-spogledovanje-s-pornografijo-in-druzinska-drama-beyonce/344797). Ob prebiranju sem ostal šokiran. Preveril sem na videoposnetkih in –žal- tekst govori čisto resnico. V trenutku se je moj pogled na nagrade zrušil. Popolnoma.
Kajti, res je, da je MTV največji krivec za propad glasbe, saj je spravil v vetrino glasbenike in jih tako postavil v vlogo marjonet, ki plešejo na željo ljudji (kar v medijsko-produkcijskem svetu imenujejo publika – s tem – »buyers«). Vendar dejstvo, da so nagrajeni predvsem tisti, ki so drzni na pokvarljiv in perverzni način, s prizori »soft-porna« in razbijanja tabujev na najbolj neokusen način, mi obrača želodec. Že prav, ljudje se morajo zabavati. Tudi sam se zabaval ob gledanju MTV-ja, ravno zaradi tega me daje občutek, da sem bil po svoje – tako kot bojo najstniki nove MTV generacije s tovrstnim popom v ušesih (in očeh) – zlorabljen. Ker eno je, ko si šel v še star hipermarket kupiti CD za 4500 tolarjev, zato ker si slišal nov single Green Dayev na MTVju, drugo je, ko ti radiji, televizija in –tisti najbolj nevaren- internet ponujajo predvsem Nicki Minaj z Anacondo, golo Miley Cyrus (in blazno sočuten skeč z obubožanim brezdomcem), ter telenovelo Beyoncé – JayZ. Da ne govorim o nagradah. Katy Perry dobi nagrado za najboljši ženski video s videospotom, ki je bil označen kot žalitev muslimanom (kateri so zbrali 65.000 glasov za odstranitev videospota iz Youtuba). Enako velja za Miley Cyrus in njen Wrecking Ball kot videospot leta (ker?). Najboljši rockerski video je od Lorde za skladbo Royals (katera je nesporno uspešnica, vendar nima najmanjše povezave z rockom).
Skratka, če je na eni strani ameriška glasbena industrija spremenila okus/trend in vplivala na sam smisel glasbe, sem vesel, da sem še vedno tisti staro-kopitni avtor, ki piše, ker želi v svojem – malem- svetu spremeniti pogled na stvari s treznim in nepokvarljivim sporočilom. Tako sem bil naučen skozi tiste MTV lestvice (in že takrat je bilo očitno kdo ustvarja in kdo prodaja) in tako mi (delu)je prav. Kaj bodo imele mlajše generacije od trenutne glasbene smeri, ne vem. Bojim se, da ne kaj prida dosti. Ker, če sem se jaz vsega naučil ob zimzelenih skladbah moje in starejše generacije (ko pa mladim omeniš Paula McCartneya, ki je nedavno dobil grammya za življensko delo, te vprašajo, če je to kak nov hamburger iz McDonaldsa) in se bodo mladi nadobudni avtorji zgledovali po Nicki Minaj in ostali sodobni pop eliti… Prepuščam vam tale domišlijski izlet.