Šteti petindvajset pomladi in podoživljat način življenja starih in izkušenejših glasbenikov, je kot hladen, a prijeten veter. Počutiš se srečnega, skorajda posrečenega. Kot prijetna bolečina. Ko prvič odpreš vrata studia, se ura prvič in tudi zadnjič ustavi. Nato te vonj po starih melodijah omami. Odnese te v ekstazo občutkov, kjer vlada brezčasje. Medtem, ko je za ostale čas za rutinska opravila, tebe čaka popotovanje v čustvena podoživljanja. Ideje, ki si jih pred časom napisal v popolnoma drugačnih okoliščinah, bodo končno zadihale in pridobile svojo podobo.
Studio je edini kraj, kjer imaš mir. Zemljani te pustijo pri miru, tvoja družina postane tvoja zasedba. Tvoja ljubezenska sopotnica postane instrument. Čas za pavzo. Možgani že kuhajo, tavajo po oceanu možganske tekočine. Kava, sok, čaj, wc, nazaj na stol. Izgubiš občutek lakote. In na koncu se konča s pospravljanjem, kot po dobri zabavi. Celo pot domov razmišljaš o studijskem dogajanju. Hvaležen si usodi, da ti je to dovolila.
Komaj čakam svoj “naslednjič”.
